Hipertenzija je ena najpogostejših patologij srčno-žilnega sistema in je razširjena po vsem svetu, zlasti v civiliziranih državah. Najbolj dovzetni so za aktivne ljudi, katerih življenje je polno dejanj in čustev. Glede na klasifikacijo obstaja več oblik, stopenj in stopenj hipertenzije.
Po statističnih podatkih je bolnih od 10 do 20% odraslih na svetu. Menijo, da polovica ne ve za svojo bolezen: hipertenzija se lahko pojavi brez simptomov. Polovica bolnikov s to diagnozo se ne zdravi, od tistih, ki se zdravijo, pa le 50% to počne pravilno. Bolezen se enako pogosto razvije pri moških in ženskah in se pojavi tudi pri najstniških otrocih. Večina ljudi zboli po 40. letu starosti. Polovici vseh starejših ljudi je bila diagnosticirana ta bolezen. Hipertenzija pogosto povzroči možgansko kap in srčni infarkt ter je pogost vzrok smrti, tudi pri ljudeh v delovni dobi.
Bolezen se kaže kot visok krvni tlak, ki ga znanstveno imenujemo arterijska hipertenzija. Zadnji izraz se nanaša na vsako zvišanje krvnega tlaka, ne glede na vzrok. Hipertenzija, ki ji pravimo tudi primarna ali esencialna hipertenzija, je samostojna bolezen neznane etiologije. Treba jo je razlikovati od sekundarne ali simptomatske arterijske hipertenzije, ki se razvije kot znak različnih bolezni: srca, ledvic, endokrinih in drugih.
Za hipertenzijo je značilen kronični potek, vztrajno in dolgotrajno zvišanje tlaka, ki ni povezano s patologijami katerega koli organa ali sistema. To je motnja srca in uravnavanje žilnega tona.
Razvrstitve hipertenzije
V celotnem obdobju preučevanja bolezni je bila razvita več kot ena klasifikacija hipertenzije: glede na videz bolnika, razloge za zvišanje krvnega tlaka, etiologijo, raven tlaka in njegovo stabilnost, stopnjo poškodbe organov in naravo poteka. Nekateri od njih so izgubili pomen, druge pa zdravniki še vedno uporabljajo, najpogosteje je to razvrstitev po stopnji in stopnji.
V zadnjih letih so se zgornje meje normalnega krvnega tlaka spremenile. Če je bila nedavno vrednost 160/90 mm Hg. stolpec veljal za normalno za starejšo osebo, danes se je ta številka spremenila. Po WHO je za vse starosti zgornja meja normale 139/89 mm Hg. steber Krvni tlak enak 140/90 mm Hg. stolpec, je začetna faza hipertenzije.
Razvrstitev tlaka po stopnji je praktičnega pomena:
- Optimalno je 120/80 mmHg. steber
- Normalno se giblje od 120/80–129/84.
- Obroba – 130/85–139/89.
- Hipertenzija 1. stopnje - 140/90-159/99.
- Hipertenzija 2. stopnje - 160/100-179/109.
- Hipertenzija 3. stopnje - od 180/110 in več.
Razvrstitev hipertenzije je zelo pomembna za pravilno diagnozo in izbiro zdravljenja glede na obliko in stopnjo.
Že po prvi klasifikaciji, ki je bila sprejeta v začetku 20. stoletja, so hipertenzijo delili na bledo in rdečo. Oblika patologije je določena glede na vrsto bolnika. Pri bledi različici je imel bolnik primerno polt in hladne okončine zaradi krčev malih žil. Za rdečo hipertenzijo je bilo značilno širjenje krvnih žil v času povečane hipertenzije, zaradi česar je bolnikov obraz postal rdeč in pokrit s pikami.
V tridesetih letih prejšnjega stoletja so identificirali še dve vrsti bolezni, ki sta se razlikovali po naravi svojega poteka:
- Benigna oblika je počasi napredujoča bolezen, pri kateri so glede na stopnjo stabilnosti sprememb tlaka in resnost patoloških procesov v organih razdeljeni v tri stopnje.
- Maligna arterijska hipertenzija hitro napreduje in se pogosto začne razvijati že v mladosti. Praviloma je sekundarna in ima endokrini izvor. Potek je običajno hud: pritisk je stalno visok, prisotni so simptomi encefalopatije.
Zelo pomembna je razvrstitev po izvoru. Razlikovati je treba primarno (idiopatsko) hipertenzijo, ki jo imenujemo hipertenzija, od sekundarne (simptomatske) oblike. Če se prva pojavi brez očitnega razloga, potem je druga znak drugih bolezni in predstavlja približno 10% vseh hipertenzivnih bolezni. Najpogosteje pride do zvišanja krvnega tlaka zaradi ledvičnih, srčnih, endokrinih, nevroloških patologij, pa tudi kot posledica stalne uporabe številnih zdravil.
Sodobna klasifikacija hipertenzije
Enotne sistematizacije ni, najpogosteje pa zdravniki uporabljajo klasifikacijo, ki sta jo leta 1999 priporočila WHO in Mednarodno združenje za hipertenzijo (ISHA). Po WHO se hipertenzija razvršča predvsem po stopnji zvišanja krvnega tlaka, ki je tri:
- Prva stopnja - blaga (mejna hipertenzija) - je označena s tlakom od 140/90 do 159/99 mm Hg. steber
- Pri drugi stopnji hipertenzije - zmerni - se hipertenzija giblje od 160/100 do 179/109 mm Hg. steber
- V tretji stopnji - huda - je tlak 180/110 mm Hg. steber in zgoraj.
Najdete lahko klasifikatorje, ki razlikujejo 4 stopnje hipertenzije. V tem primeru je za tretjo obliko značilen tlak od 180/110 do 209/119 mm Hg. stolpec, četrti pa je zelo težak - od 210/110 mm Hg. steber in zgoraj. Stopnja (blaga, zmerna, huda) kaže le stopnjo pritiska, ne pa tudi resnosti poteka in stanja pacienta.
Poleg tega zdravniki razlikujejo tri stopnje hipertenzije, ki označujejo stopnjo poškodbe organa. Razvrstitev po stopnjah:
- Stopnja I. Zvišanje tlaka je nepomembno in nedosledno, delovanje srčno-žilnega sistema ni moteno. Bolniki običajno nimajo pritožb.
- Stopnja II. Krvni tlak je visok. Obstaja povečanje levega prekata. Običajno ni drugih sprememb, opazimo pa lahko lokalno ali generalizirano zoženje mrežničnih žil.
- Stopnja III. Obstajajo znaki poškodb organov:
- srčno popuščanje, miokardni infarkt, angina pektoris;
- kronična odpoved ledvic;
- možganska kap, hipertenzivna encefalopatija, prehodne motnje cerebralne cirkulacije;
- iz očesnega fundusa: krvavitve, eksudati, otekanje vidnega živca;
- lezije perifernih arterij, anevrizma aorte.
Pri razvrščanju hipertenzije se upoštevajo tudi različice povečanega tlaka. Razlikujejo se naslednje oblike:
- sistolični - povišan je samo zgornji tlak, spodnji - manj kot 90 mm Hg. steber;
- diastolični - spodnji tlak se poveča, zgornji - od 140 mm Hg. steber in spodaj;
- sistolično-diastolični;
- labilen - krvni tlak se dvigne za kratek čas in se normalizira sam od sebe, brez zdravil.
Določene vrste hipertenzije
Nekatere sorte in stopnje bolezni se ne odražajo v klasifikaciji in se ločijo.
Hipertenzivne krize
To je najhujša manifestacija arterijske hipertenzije, pri kateri se tlak dvigne do kritičnih vrednosti. Posledično pride do motenj cerebralne cirkulacije, povečanega intrakranialnega tlaka in hiperemije možganov. Bolnik ima hude glavobole in omotico, ki jih spremlja slabost ali bruhanje.
Hipertenzivne krize pa delimo glede na mehanizem povečanja tlaka. Pri hiperkinetični obliki se dvigne sistolični tlak, pri hipokinetični obliki se dvigne diastolični tlak, pri evkinetični krizi se zvišata tako zgornja kot spodnja raven.
Refraktarna hipertenzija
V tem primeru govorimo o arterijski hipertenziji, ki je ni mogoče zdraviti z zdravili, to pomeni, da se tlak ne zniža niti ob uporabi treh ali več zdravil. To obliko hipertenzije je zlahka zamenjati s tistimi primeri, ko je zdravljenje neučinkovito zaradi napačne diagnoze in nepravilne izbire zdravil, pa tudi zaradi bolnikovega neupoštevanja zdravniških receptov.
Hipertenzija bele halje
Ta izraz v medicini pomeni stanje, pri katerem pride do zvišanja tlaka le v zdravstveni ustanovi med merjenjem krvnega tlaka. Tega na videz neškodljivega pojava ne smemo prezreti. Po mnenju zdravnikov lahko pride do nevarnejše stopnje bolezni.